Prvi korak je spoznati, da brez ljubezni življenje nima smisla. Spoznati, da brez ljubezni mir in svoboda nista mogoča. Zdi se, da ni poštenosti na tem svetu in res, če ni življenja po tem življenju in vsaj neke sodbe, se zdi, da se izplača biti baraba in si vzeti tisto, kar misliš, da ti pripada, s prevaro ali z grobo silo. Tako razmišlja veliko ljudi. Trudijo se postajati vedno boljši v prevarah - pri tem pa ne vidijo, da soustvarjajo okolje, v katerem nočejo živeti.
Drugi korak je uvideti, da smo bitja brez ljubezni in zato tudi brez pameti. Nemočni smo. Potrebujemo rešitev.
Tretji korak - zaželeti si ljubezen in jo iskati. In če jo bomo iskali, jo bomo našli. In to je rešitev :)
In če jo bomo začeli iskati, bomo slej ko prej morali pokukati v Biblijo. To nima veze z ljudmi, ki sami sebi pravijo kristjani in s "krščanstvom", kakršnega poznaš ti - tukaj je govora o biblijskem krščanstvu. V Bibliji Jezus pravi, da vsa Biblija govori o njem. In če preberemo samo njegove citate in citate Pavla, kaj so zapisali od 500 do 1500 let pred Kristusom o Jezusu, spoznamo, da oba dela Biblije - Stara in Nova zaveza govorita o eni in isti stvari, o enem in istem Bogu, o eni in isti ljubezni. Večina ljudi misli, da je Biblija ponarejena, a kdo bi to storil? Judje? Zakaj? Da bi bili 2000 let zaničevani in preganjani? Katoliki? Zakaj? Hitro namreč ugotoviš, da vsa Biblija govori proti njihovim okultnim praksam, ki Bogu niso niti najmanj všeč. Da, in bolj ko raziskuješ, bolj opaziš, da vsa Biblija govori eno in isto zgodbo. Spraševati se začneš, kako to, da tega nihče ne opazi... In še več. Biblija ni ponarejena, ugotovil pa boš, da jo približno zadnjih 200 let načrtno spreminjajo in pokvarjajo. Pokvarjajo povezave med prerokbami, ki napovedujejo Jezusa, in med njihovo uresničitvijo, zapisano v Novi zavezi. Uničujejo zelo fin občutek za logiko v Pavlovih pismih. Tudi podpovprečno inteligentna oseba ne vidi v njegovih pismih čisto nič modrosti. Njegova sklepanja in logika sta uničena do nerazpoznavnosti. Marsikdo ko prebere spremenjene prevode Biblij ne razume ali je Jezus Bog ali Hudič. Jezus se tudi laže v novih prevodih. Pavel se prepira, je hinavec, brezčuten in podobno. V nove prevode so začeli vrinjati ideje iz vzhodnih religij, misticizma. In tudi to je zanimivo - milijarda "kristjanov" je na svetu, a koliko se jih zaveda, da nekaj ne štima? Redkokdo, saj so kristjani samo z besedo.
In potem ko vse to veš, ko veš, kje so napake in zmote v znanosti in v vseh filozofijah, ki se postavljajo nad Biblijo, ko veš, da Bog obstaja in da je njegova beseda zapisana v Bibliji, jo je vseeno kljub temu kar težko brati, saj nas obtožuje. Joj, kako je to hudo! Veliko ljudi "prizna", da so barabe (brez ljubezni), a ko jim to kdo reče, znorijo. Takšno priznanje ni priznanje. Spomnim se, da sem pred približno tremi leti bral Biblijo in težko mi jo je bilo brati. In potem mi je Bog pomagal, da sem mu priznal: "Pa Bog, kakor vidim iz Biblije, nisem dober in si zaslužim smrt, daješ mi pa še eno priložnost!" Ja, težko je brati Biblijo, ker nas obsoja, a ko priznamo, ko resnično priznamo sebi in Bogu, da si ne zaslužimo čisto nič dobrega, takrat začnemo hoditi po Jezusovi poti. On je bil Bog, pa je sprejel človeško telo. Tiho je bil, ko so ga pljuvali in bičali! On - Bog! je bil tiho, ali bi bil tiho jaz? Ljudje, ki mislijo, da si nekaj zaslužijo, bi imeli hitro zadosti...
Toliko argumentov sem že poznal za obstoj Boga, da sem vedel, da obstaja - a kljub temu še nisem mogel priznati, da si ne zaslužim ničesar dobrega. (Drugi korak.) A ko sem to storil po božji milosti, se mi je kamen odvalil od srca :) Takoj izgine ponos, takoj izgine potreba po dokazovanju in tlačenju drugih, takoj izgine katerakoli potreba po marsičem. Da, če storiš nekaj slabega in si v strahu, da te bodo ujeli, je najbolje, da priznaš. Še posebno, če te začnejo izsiljevati. Vedno si v negotovosti in tako postaneš suženj izsiljevalcev. A če priznaš, marsikaj izgubiš. Veliko ljudi se odloči raje plačevati izsiljevalcem, a tako ne vidijo, da so tako izgubili še več. Ne, priznati je edina pot. Priznati odgovornost za svoja dejanja, brez opravičevanj - češ, da so drugi krivi, celo sam Bog, za to, da ti sovražiš življenje. Lepo te no prosim :) Dokler ne priznaš ali pa se opravičuješ, si žrtev izsiljevalcev, še celo sam praviš, da si žrtev te in one osebe. A vedno imaš možnost izbrati med spoštovanjem življenja in ljubeznijo in med zaničevanjem življenja in sovraštvom. Da, kot otrok sem bil 7 let skoraj stalno v strahu za svoje življenje - a svoje življenje sem sovražil. Privoščil sem tudi, da bi se kaj zgodilo mojim mučiteljem. In tako kot so ljudje 7 let gledali, kaj so nekateri počeli z menoj in so videli, a so se delali, da ne vidijo in so vedeli, a so se delali, da nič ne vedo, tako sem se kasneje tudi sam obnašal. Celo vesel sem bil, ko sem videl, kako se določeni ljudje znašajo nad druge, mene pa pustijo pri miru. Ali mi je bilo mar za življenje teh ljudi? Ne. Če gledam, kako mučijo nekoga in sem ob tem še vesel, definitivno v meni ni ljubezni do sočloveka. Briga me. In da, ko je bila mera poniževanj in stalnega zaničevanja po nekaj letih polna, sem se tudi jaz več kot očitno spremenil v tisto zlo, ki me je maltretiralo. Pripravljen sem bil uničiti življenje fantu, ki me je nekega dne v eno in v eno zaničeval in se mi posmehoval. Bil je večji, bil je močnejši, bil je v družbi - jaz pa sam - a prevzel me je duh besa in sovraštva. Planil sem nanj in... kljub temu, da sem bil "fantek" bi ga tako obdelal, da bi mu to pustilo hude posledice za vse življenje - a je začel jokati in mi tako pokvaril "veselje" in zadoščenje. Pri padcu si je izvil (ali izpahnil) gleženj (oz. sem mu ga jaz). Oba sva imela velikansko srečo - življenje obeh bi se zelo spremenilo in prav slišim odzive ljudi, če bi ga...: "Nismo vedeli. Tragedija. Kako se je to zgodilo? Pa tako mirna sta bila..." Ja, ja :) Potem sva se lepo razumela. On je bil tiho, da se ne bi izvedelo, da se je norčeval iz mene in jaz sem bil tiho, da se ne bi izvedelo, kaj sem storil. A ob še dveh pričah si lahko prepričan, da so vsi vedeli za to, a nihče ni nič vedel :)
Vsi smo se znašli v življenju v vseh treh vlogah in vemo, da oseba v nobeni od teh treh vlog nima v sebi ljubezni. Kot žrtev želimo nekomu (tudi sebi) vse slabo, kot mučitelj želimo žrtvi vse slabo - se povezujemo s smrtjo. In kot nema brezbrižna priča smo samo bitje, katerega srce je mrtvo, brez ljubezni, kamnito...
Življenje najdemo samo v ljubezni - brez ljubezni smo mrtvi, čeprav se zdi, da živimo.
Ko resnično priznamo svoje grehe proti ljubezni, proti Bogu, Jezusu Kristusu, ki je ljubezen, potem - mislim, da takrat postanemo božji otroci. (To je moje mnenje - lahko se motim!) Sam sem velikokrat "priznal", a ko zares spregledaš in priznaš, je povsem drugače :) In potem začneš hoditi po poti do življenja. Prvi koraki so carski :) Saj nisem dosti prehodil in sem še vedno otrok, a ko gledam ostale ljudi... od nič do sto let - kakšni otroci so... Kaj naj rečem? Čudovito je - čeprav sem naredil šele nekaj korakov. In tako spoznavaš božje želje in njegov načrt za tvoje življenje. In to spoznavaš preko njegove besede, Jezusa Kristusa, Svetega pisma - v njem je zapisano čisto vse, kar potrebuješ vedeti, da bi v tebi dozorela ljubezen. In ko spoznavaš njegovo voljo, vidiš, da je njegova volja drugačna od tvoje. In takrat pride lahko do tega, da daš prednost svoji volji. Namesto da bi rekel: "Zgodi se tvoja volja - tvoja volja je najbolja," raje rečeš: "Ah, dajmo po moje!" Recimo, da gre za čisto "neškodljivo" pornografijo. A ni to fino? Namesto da bi katero posilil ali nalagal, da bi jo..., se raje sprostiš s slikami, filmi, v svoji domišljiji. Da, bolje pornografija kot posilstva, a preveč pornografije lahko vodi tudi do posilstev! Stvar ni tako nedolžna. Ponovno postavljaš užitke nad življenje in to je izredno nevarno. Žensko življenje razvrednotiš, da je za tebe vredno manj od tvojega užitka. To pa ni ljubezen, ampak huda bolezen. In mogoče kloneš enkrat, saj si rečeš, enkrat ni nobenkrat, nihče ne vidi, saj gledam samo slike, film, saj je trapa, saj sama hoče... - ampak to je izredno nevarno, kot pri vsaki drogi (odvisnosti od užitka)... In če dobiš po takšnem padcu še eno priložnost - si lahko še bolj ponižen. In potem ti ljubezen, Bog, da videti tisto, kar drugače ne vidiš. V aprilski objavi Od teorije k praksi 6.del" sem govoril o stroboskopih in zadevah, ki znajo moškega kar malo zdramiti, da, kar malo preveč. In tako ti da Bog videti obraze ljudi - žensk (ali moških), ki jih drugače zaradi kamer in stroboskopov ne vidiš. Spodaj je posnetek iz videospota. Kader je trajal samo delček sekunde, da ne bi pokvaril tvojega užitka - a na njem vidiš obraze resničnih oseb - takšne, kakršne so - brez umetnih nasmehov, brez zavajajočega utripanja svetlobnih efektov in gibanja zadnjic ter prsi. Na posnetku spregledaš iluzijo pohote, ko zagledaš resnične obraze resničnih oseb, ki jim manjka ljubezni. Brez nje ostajamo prazni. V blišču sveta lahko opaziš bedo na obrazih in v srcih ljudeh...
posnetek glasbenega videospota: MR JUVE - Nebunia lu Juvel (Videoclip oficial)
In tudi ženske so pripravljene popolnoma razvrednotiti moškega zaradi neke povsem brezvezne stvari kot je... marsikaj. Ženske, moški - isti smo. V krščanstvu, pravem, resničnem, biblijskem krščanstvu svoje užitke zato podrediš ljubezni. Če ti kdo po nesreči opraska tvoj zlati avto - zlahka rečeš: je že v redu, saj je samo avto. In res tako čutiš in veš. Zakaj bi se drl in poniževal človeka, ki ti je po nesreči to storil? Ali ni človek vrednejši od avtomobila? In koliko samooklicanih kristjanov razvrednoti človeka zaradi avtomobila, zaradi televizijske oddaje? Ker tako kot jaz do pred treh let niso resnično priznali, da si ne zaslužijo ničesar dobrega. Meni je bilo vse podarjeno - prelepo življenje. Od priznanja naprej vedno raje živim :) vedno raje. Kristjan se postopno podreja Gospodovi volji in ljubezen v njem zato raste. Tisti, ki vztraja do konca svojega življenja - tisti je dokončno rešen. Če pa želiš, da se zgodi tvoja volja, če si želiš potešiti užitke na klasičen in na Bogu nevšečen način, pa si lahko prepričan, da boš zadal bilki ljubezni, ki je bila posajena v tebe, hud udarec - mogoče celo smrten udarec... S tem podpišeš sam sebi smrtno obsodbo.
In tu pridejo na vrsto božje zapovedi. To so božje želje, kako naj bi živel. Nihče ne postane kristjan s tem, da ga nekdo polije z vodo - to je ena velika laž in prevara. Nihče ne postane kristjan, da poskuša biti dober in slediti zapovedi. Ne. Če to poskušaš, postaneš samo zlovoljen, agresiven, škodoželjen, nevoščljiv prevarant, hinavec, svetohlinec - ki je daleč od Boga. Kristjan postaneš, ko z razumom zagotovo veš, da Bog obstaja in ko mu priznaš, da si ga kiksnil in da si ne zaslužiš čisto nič dobrega. Počutiš se podobno kot žena, ki je imela zlatega moža - popolnega. Imel je samo eno "napako". Včasih iz službe ni prišel takoj domov. In žena ga je začela zato varati z drugimi, saj je mislila, da ima močan dokaz, da jo tudi mož vara - če drugače ne, s službo. Potem pa ji mož pokaže, kaj je v tem času počel - ves ta čas je izdeloval nekaj, kar si je žena želela vse svoje življenje in sedaj ji je dal to darilo. Kako misliš, da se je žena počutila? In od tu naprej ima žena dve možnosti: ali je možu hvaležna in prizna svojo grdobijo ali pa za vse obtoži moža in ostane v objemu ljubimcev, ki jim ni mar zanjo, ampak samo za to, kaj bodo dobili od nje. Tako kot ženska se počuti tudi človek, ki spozna, kaj je Bog naredil zanj, ko spozna, da ni bil nikoli sam, da je bil vedno ljubljen, in varen v božjih rokah, sam pa je skakal naokrog, po Bogu pa pljuval. A on je bil tisti, ki je vreden pljuvanja - kljub temu pa je dobil darilo, ki si ga ni zaslužil. Krščanstvo se začne z odgovorom na to darilo - kako se bomo odzvali?
Da, ko pričakuješ vse slabo, dobiš pa še eno priložnost - kako ne bi bil potem hvaležen? In iz hvaležnosti, iz milosti, ki ti jo je dala ljubezen, se v tebi naseli seme ljubezni. In potem In to krepiš z branjem Biblije, razmišljanjem o njej in delovanjem v skladu s svojimi spoznanji. Prenehaš zaupati v sebe, ampak zaupaš Gospodu, da bo tisto, kar je pri tebi začel, tudi končal.
Happy end :)
Tretji korak je pot... in recimo pohota - bolj ko se ji odpoveš, manj ima moči nad teboj. Na začetku je zelo čudno - saj nisi navajen živeti brez določenih dražljajev - a bolj ko si iskren, bolj izgublja pohota moč nad teboj. Sicer pa je tudi ne potrebuješ več - ljubezen te napolni. Ne gre za to, da bi postal kristjan tako, da bi se izogibal izvenzakonskem seksu - to sem počel pet let, ko sem se ukvarjal z misticizmom - a vse to se je kopičilo v meni - če drugje ne, je prišlo na plan med sanjami - tam sem si privoščil. Zadnja tri leta pa hodim v resnici. Ne bežim in ne zanikam, da me določene ženske telesno privlačijo, a to znam kontrolirati, to podredim ljubezni. Ljubezen to počne za mene. In če se zalotim, da mi je bližina koga preveč všeč, se oddaljim. Simpl :) Gre za to, da ko sprejmeš sporočilo Biblije, da nimaš več potrebe po grešnih stvareh kot je npr. izvenzakonska spolnost. Tudi jutranje "težave" sčasoma prenehajo. In tudi če bi hotel, bi bil en zelo slab ljubimec :) Superca :)
In če si homoseksualec - je stvar ista - ljubezen ti odvzame poželenje po moških. Če si pedofil - bi ti pa svetoval, da to priznaj tudi uradnim organom, naj te kastrirajo, če ne moreš obvladovati svoje sprevržene nagnjenosti k temu. Ziher je ziher. Naj ti jaz ali krščanstvo ne služita za izgovor. Gospod Impotentnež je še vedno človek, gospod Posiljevalec (otrok) pa ne več, ampak je zver! In če se ima tak posiljevalec še za kristjana... huhuhu! Tudi navadnim ljudem Pavel svetuje, naj se poročijo, če ne morejo kontrolirati svoje pohote. Zato lahko pravim, naj se nekdo, ki je nagnjen k posiljevanju otrok, prijavi uradnim organom, da mu oni zrihtajo zadevo z njegovim organom. Vedi, da ljubezen na koncu zmaga - ona ima to moč, ona je rešitev za pohotne pedofile, za homoseksualce in za navadne hetero-pohotneže. Bolj ko hodiš po poti, lažje je. Bolj ko se odpoveduješ tem stvarem, bolj si svoboden. In tako te ljubezen spremeni v dobrega človeka. Kar je v tebi dobrega, je zaradi ljubezni in ne zaradi tebe. Podobno kot v meni. Nihče namreč ne reče človeku, ki izkorišča ljudi za seks, za denar, za položaj v družbi, za karkoli: "Glej ga, to je pa dober človek." Dober človek je tisti, ki bolj kot vse ceni naše življenje. Tisti je dober, ki ne misli, da je katerakoli stvar, katerikoli užitek vrednejši od tebe, od mene, vsekakor pa ne od ljubezni, od Boga, od Jezusa Kristusa, ki je resnica, pot in življenje.
